Dandanes se srečujemo s porastom nasilja na splošno, še posebej s porastom fizičnega nasilja. Pri tem gre lahko za nasilje med vrstniki (v šoli), znotraj družine (družinsko nasilje) ali pa celo za napad neznane osebe. Vsem oblikam je skupno to, da povzročitelj izvaja oz. je izvajal fizično silo nad svojo žrtvijo (oškodovancem). Tovrstna kazniva dejanja puščajo posledice na psihičnem, nemalokrat pa tudi na fizičnem zdravju žrtve.
Poleg kazenskega pregona storilcev, bodisi po uradni dolžnosti bodisi na predlog žrtve, pa slovenski pravni red žrtvam kaznivih dejanj podeljuje pravno varstvo s tem, da jim omogoča uveljavljanje odškodnine za pretrpelo škodo. V kolikor je škodo povzročil znani storilec, je le- ta dolžan povrniti tako materialno (škoda na stvareh), kot tudi nematerialno škodo (telesne in duševne bolečine, strah). Povrnitev se lahko zahteva v izvenpravdnem postopku, ali pa v pravdi pred pristojnim sodiščem.
Ker gre v prej navedenih primer za kazniva dejanja, ne obstaja možnost, da bi se odškodnina iz naslova odgovornosti lahko terjala od katere izmed zavarovalnic. Zavarovalne police namreč za civilne odgovornosti ne krijejo poškodbe zdravja, povzročene s kaznivim dejanjem. Seveda to ne gre enačiti z zavarovalnino, ki vam jo zavarovalnica izplača iz naslova nezgodnega zavarovanja (dnevno nadomestilo, invalidnost v kolikor obstaja).
Torej, v kolikor vemo, kdo je povzročil kaznivo dejanje, imamo možnost civilne odškodninske tožbe. Kaj pa če je storilec neznan? Ali pa, če je storilec znan, pa nima ničesar, ne denarja, ne službe, ne premoženja. Ali ostanemo brez vsega? Ni nujno …
Zakon o odškodnini žrtvam kaznivih dejanj (ZOZKD) ureja pravico do odškodnine, ki jo lahko uveljavlja žrtev nasilnega naklepnega dejanja ali njeni svojci (če je bila posledica dejanja smrt), postopek za uveljavljanje teh pravic ter organe, ki odločajo in sodelujejo v postopku odločanja o teh pravicah. Kot svojci se obravnavajo osebe, ki jih je umrli preživljal oz. bi jih bil dolžan preživljati.
Zahtevo za odškodnino lahko vloži oseba, ki ima stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, kaznivo dejanje pa je bilo storjeno bodisi pri nas bodisi v drugi državi članici (če gre za dejanje v drugi državi članici, potem je za reševanje konkretnega primera pristojen organ te države, zadevo pa obravnava v skladu z njihovo zakonodajo). Poleg pravkar navedenega mora biti podan tudi utemeljen sum, da je bilo proti prosilcu storjeno nasilno naklepno dejanje (dejanje storjeno z neposrednim napadom na življenje in telo ali z uporabo sile ali kršitvijo spolne nedotakljivosti in za katero se sme po kazenskem zakoniku izreči kazen enega ali več let zapora).
Da se postopek sploh lahko sproži, je potrebno, da:
- je bilo dejanje storjeno na ozemlju Republike Slovenije,
- je bilo dejanje zaznano ali naznanjeno in obravnavano kot kaznivo dejanje,
- na strani prosilca ne obstajajo okoliščine, zaradi katerih po Obligacijskem zakoniku ni mogoče zahtevati povrnitve škode (ravnanje prosilca ob dejanju in po njem, njegov prispevek k nastanku škode),
- je zaradi dejanja prosilec utrpel telesno poškodbo, okvaro zdravja ali duševne bolečine,
- je bila prosilcu z dejanjem storjena škoda, priznana s tem zakonom in da obstaja verjetnost, da storilec dejanja ne bo mogel izplačati odškodnine za škodo. Tukaj bo oseba lahko uveljavljala odškodnino v skladu ZOZKD, če obstaja verjetnost neizpolnitve. Prvi tak primer je, če je storilec bodisi neplačevit (storilec je neznan, upravičenec je mlajši od 18, upravičenec je invalid ali je žrtev nasilja v družini) oz. je po sodni uveljavitvi bila izvršba neuspešna.
Je pa zahteva za odškodnino podvržena strogim rokom in sicer 6 mesecev od dneva storitve dejanja, kadar se uveljavlja odškodnina na podlagi domneve neplačevitosti. Če upravičenec zaradi telesnih poškodb ni sposoben vložiti zahteve v tem roku, mora zahtevo vložiti najpozneje v 3 mesecih od dneva, ko so prenehali obstajati razlogi, zaradi katerih ni mogel vložiti zahteve, najpozneje pa v 5-ih letih od dneva storitve dejanja. Drugi pomemben rok pa je 3 mesece od prejema odločbe ali obvestila, da izvršba ni bila uspešna oz. podatkov, iz katerih izhaja, da izvršba ni možna.